Podrobno o projektu

  1. UVOD - KAKŠNO JE STANJE »STAREGA« ? 

Presojanje o razlogih za videz arhitekture slovenskega podeželja je kompleksno in zapleteno tako, kot presojanje o vseh drugih družbenih pojavih. Posledice posegov v grajeno in naravno okolje se lahko manifestirajo takoj, ko se staremu ob bok postavi novo, še bolj daljnosežne posledice pa se pokažejo v daljšem časovnem obdobju. Praviloma lahko prepoznamo ponavljajoči se vzorec pozidave slovenskega podeželja, ki je v poznih sedemdesetih letih razdelilo naselja v »dvokraje« (J. Koželj); v odmirajoča vaška jedra in gosto okoliško pozidavo predimenzioniranih stanovanjskih hiš, obsojenih na dolgotrajno gradnjo. Zaradi naftne krize in posledično zaostrenih energetskih zahtev, so bile te gradnje že vnaprej zastarele, prostorsko nedomišljene in energetsko potratne.

V zadnjih letih se je »dvokrajem« pridružila urbanistično in arhitekturno kaotična individualna gradnja, ki jo zaokrožajo še industrijske cone in nizi trgovskih centrov. Z vidika gospodarjenja z zemljišči najbolj bodeta v oči odsotnost stroke in uveljavljanje ozkih lokalnih interesov. Prav tako vzbuja skrb odsotnost gospodarjenja z bivalnimi površinami, ki so ostale prazne ali pa so zaradi zanemarjanja neustrezne za bivanje.

Škode, ki smo jo pridelali z neustreznimi posegi v okolje ne bo mogoče zlahka sanirati. Lahko pa bi vzpodbudili lastnike starih zgradb, da bi intenzivneje razmišljali o izrabi obstoječega prostora v različne namene, kar bi pomembno prispevalo h oživljanju vaških jeder in s tem ohranjanju arhitekturne dediščine. Uspešno ozaveščanje zainteresirane javnosti je proces, ki ga je potrebno izpeljati na več različnih ravneh. Najprej je potrebno vrednote v okolju spoznati in jih razumeti. Vsak korak šteje, če je še tako majhen. Pomislimo, koliko majhnih korakov so že prehodili osnovnošolci s svojimi mentorji, ki so v številnih krajih edini opazili, da so propadajoča lesena vrata zapuščene domačije imeniten mizarsko rezbarski izdelek, ki ga je vredno predstaviti v svojih projektih.

Z opuščanjem domačij in selitvijo v nove hiše na obrobju vasi, so ljudje prekinili stik s tradicionalnimi tehnologijami in se navzeli »slabih gradbenih navad«. Vsi vemo, v kakšnem obsegu so ljudje sami izvajali gradbena dela na svojih objektih in se zavedamo, da bo te vzorce zelo težko v kratkem času spremeniti.

Lahko pa usmerjamo z informiranjem, ozaveščanjem in usposabljanjem za pravilno odločanje o posegih na stavbah.

 

  1. POTREBA PO IZOBRAŽEVANJU

Z urejanjem človekovega bivalnega okolja je povezana tudi arhitekturna prenova, prastara dejavnost zaščite, popravljanja, obnavljanja in preoblikovanja obstoječega. Ne glede na zahtevnost in obseg prenove, od preproste utrditve in ozdravitve poškodb posameznih stavbnih delov, do zahtevne prilagoditve celote novi uporabnosti, je neizogibno vpletanje novega. Ker so se v praksi zgostili primeri, ki so pokazali, da se lahko stari hiši življenje podaljša le z ukrepi, ko so v času prenove sodobni, jih sprejema in dovoljuje tudi sistem teorij, razvit v konservatorski vedi, zahtevnem področju, ki se ukvarja z varstvom arhitekturne

dediščine.

Tako je v pol stoletja stari, splošno poznani listini o ohranjanju in obnovi arhitekturne dediščine, ki so jo na drugem mednarodnem kongresu arhitektov in tehničnih strokovnjakov sprejeli v Benetkah in jo po kraju oblikovanja poimenovali »Beneška«, so med drugim zapisali, da je stare stavbe veliko laže ohranjati, če se neprekinjeno uporabljajo v družbeno koristne namene. Ker pa neprestana uporaba objekta zahteva več kot samo vzdrževalna dela, so udeleženci kongresa, odprli vrata novi ustvarjalnosti, vendar s pogojem. Vse prilagoditve novemu načinu življenja in dela in vsa preoblikovanja, ki jih zahteva morebitna nova uporaba objekta, morajo biti izpeljane tako, da popolnost konstrukcije in likovni nagovor izvirne arhitekture nista poškodovana. S takšnim ravnanjem se varuje in razvija arhitekturna kultura, razvita pod določenimi pogoji v določenem prostoru. 

Površen pregled prenovljenih objektov in v različnih znanstvenih in strokovnih publikacijah objavljenih kritik izvedenih sprememb različno vrednih starih arhitektur, vse so bile izpeljane s ciljem čim boljše zadostitve obstoječi ali na novo domišljeni uporabnosti, kaže, da se v slovenski praksi  pogoj o mogočem sožitju novega in starega postavljen v temeljni mednarodni zavezi ne upošteva. Med odgovori na vprašanje zakaj, če zapostavimo že večkrat izpostavljeno dejstvo, da odlično oblikovani in sprejeti dokumenti in aktivna znanstvena in strokovna dejavnost na področju razvojnega varstva  arhitekturne dediščine,  niso zadostno in edino zagotovilo kakovosti, so v ospredje postavljeni: slaba ozaveščenost lastnikov, pomanjkljiva znanja izvajalcev in neprave ocene arhitekturne stroke, ki kot uspešno kreacijo duha izpostavlja velike in vidne spremembe obstoječega arhitekturnega tkiva, tako da je izvirni izraz stare arhitekture, neodvisno od njene vrednosti, za vedno izgubljen.

Za potrditev ugotovitve navajam diagrama iz študije o izginjanju stavbne dediščine v Sloveniji

/vir: Lucija Čakš, FA, 2014/

/vir: Lucija Čakš, FA, 2014/

Število izbrisanih enot iz RKD po letih (2002 - 2014)

Če preskočimo splet potrebnih izobraževanj, začenši z pomenom dodanih dediščinskih vsebin v izobraževalnih sistemih osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja, je za spremembo stanja zagotovo zelo pomembna izobrazba urbanistov in arhitektov, ki s svojim ustvarjalnim delom v obstoječe stavbno tkivo vedno bolj pogosto posegajo. (Prenova ima prednost pred gradnjo novega – Politika urejanja prostora RS)

Njihovo znanje je močno pomanjkljivo. V okviru rednega študijskega programa na Fakulteti za arhitekturo, v obsegu polletnega obveznega predmeta,  bodoči arhitekti dobijo le temeljna znanja, ali bolje povedano, z vedo povezano z razvojnim varstvo stavbne dediščine  se le splošno seznanijo.

Ker pa mora arhitekt  v svojem obsegu dela sodelovati tako z investitorjih kot tudi z izvajalci, ima njegova pomanjkljiva ozaveščenost in njegovo pomanjkljivo znanje na področju prenosa konservatorskih znanj zelo velik pomen. Ali povedano drugače, brez dodatnih zanj povezanih s poznavanji starih tehnik gradnje in uporabljenih materialov, nadalje znanj povezanih z mogočimi ozdravitvami gradiv in možnimi utrditvami konstrukcij, ter poznavanj mednarodnih prizadevanj na področju varstva nepremične kulturne, predvsem stavbne dediščine, bo arhitektovo delo zvezano s prenovo starega stavbnega tkiva še dalje neuspešno.

Ker pa je varstvo nepremične kulturne dediščine interdisciplinarno delo, mora proces izobraževanja zajeti tudi druge vede, ki tako ali drugače dopolnjujejo proces kakovostnega varstva.

 

PROBLEMI PRI OBNOVI IN PRENOVI

S konkretnimi problemi pri obnovi in prenovi stavbne dediščine v Sloveniji se prvi srečajo lastniki kulturnih spomenikov in drugih objektov kulturne dediščine. Drugi po vrsti, ki se prav tako vsakodnevno srečujejo z izvajanjem obnove in prenove pa so lokalne skupnosti, občine na čigar ozemlju so ti objekti kulturne dediščine. Šele kasneje se v proces prenove ali obnove kulturnega spomenika vključijo drugi udeleženci in različni strokovnjaki: konservatorji, restavratorji, arhitekti, obrtniki, …..

In s kakšnimi problemi se srečujejo lastniki in lokalne skupnosti?

Prav gotovo je skoraj vedno na prvem mestu denar, pomeni potrebna relativno velika sredstva za izvajanje obnovitvenih in prenovitvenih del. Takoj za tem ali pa tudi hkrati pa se že pojavi vprašanje, kdo pa bo potrebno obnovo ali prenovo objekta kulturne dediščine kvalitetno izvedel?

Pri odgovoru na to vprašanje pa nastopi zadrega, kajti nimamo liste izvajalcev, obrtnikov, mojstrov, ki so dokazali sposobnost in imajo potrebno znanje za izvajanje starih obrti in spretnosti, ki so tudi danes nujne za kvalitetno izvedbo prenove objektih kulturne dediščine. Tak seznam, nabor, lista usposobljenih mojstrov bi bila v veliko pomoč najprej lastnikom in lokalnim skupnostim, pa tudi konservatorjem, restavratorjem, arhitektom, gradbenikom, …..

Tako pa danes lahko zahtevna dela obnove ali prenove na kulturnih spomenikih izvaja lahko kdorkoli. In to tudi opazimo, če si le ogledamo gradbišča – obnovo objektov kulturne dediščine po naših mestih.

Znanja starih obrti in spretnosti potrebne za izvedbo kvalitetne prenove odhajajo skupaj s starimi mojstri in to dragoceno znanje, ki bi ga morali zaščititi kot nesnovno kulturno dediščino se izgublja.

Občine članice Združenja zgodovinskih mest Slovenije imajo na svojem ozemlju največji ali pa vsaj velik del najkvalitetnejše kulturne dediščine v Sloveniji so se zato tudi prve soočile s težavami in problemi pri izvajanju kvalitetne prenove. Kot odgovor pri iskanju rešitev je nastal projekt »Šole prenove«.

 

PROJEKT ŠOLA PRENOVE

Projekt »Šole prenove« je projekt Združenja zgodovinskih mest Slovenije, ki se je začel leta 2000, ko je bil v Škofji Loka, organiziran prvi strokovni posvet o ozaveščanju o kvalitetni prenovi

Na podlagi dobrih odzivov tako strokovne javnosti, lastnikov kulturnih spomenikov in tudi ljubiteljev kulturne dediščine ter izraženi potrebi tudi po praktičnem prikazu starih obrti in spretnosti  je v letih 2001 -2003 v Štanjelu na Krasu potekala »Šola prenove«, s tematskim naslovom »Dnevi kamna v Štanjelu«. Pri organizaciji in izvedbi so poleg Združenja sodelovali tudi Ministrstvo za kulturo, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije z Restavratorskim centrom in  Srednjo gradbeno, geodetsko in ekonomsko šolo iz Ljubljane ter Občina Komen.

Leta 2004 je Združenj zgodovinskih mest Slovenije skupaj z Restavratorskim centrom organiziralo izobraževanje o izdelavi apnenih ometov.

Ugotavljamo, da se stanje na področju izvajanja prenove in obnove kulturne dediščine ni izboljšalo, da je ostala le še peščica starih mojstrov in da so spomeniki v vse slabšem stanju, da sistemskih sredstev skoraj in da je gradbeništvo v veliki krizi in išče poslovno priložnost prav v izvajanju obnove in prenove.

Vse to je povzročilo,  da smo se odločili, da ponovno povežemo vse, ki delujejo na zahtevnem področju obnove in prenove slovenske stavbne dediščine z  namenom, da ohranimo stara obrtna znanja in ohranimo kulturno dediščino.

Zato v projekt »Šola prenove« povezujemo:

  • Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije kot nacionalno institucijo, ki izvaja        strokovne naloge na področju varstva nepremične in z njo povezane premične in žive dediščine.
  • Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana, ki izobražuje in šola arhitekte, ki pri svojem delu načrtujejo posege na objektih kulturne dediščine
  • Srednjo gradbeno šolo iz Ljubljane in Srednjo lesno šolo iz Škofje Loke, ki vzgajata in šolata mlade za obrtne poklice, ki so nujno potrebni za izvajanje prenove
  • Združenje zgodovinskih mest Slovenije, ki se skupaj z lastniki kulturnih spomenikov na terenu prvi in najprej srečujemo s problemom prenove in obnove in vprašanjem kdo naj izvaja obnovo na kulturi dediščini?

V projekt vključujemo tudi druge strokovnjake, ki se vključujejo v obnovo kulturne dediščine: gradbenike pri saniranju nosilne konstrukcije, strojnike za zagotavljanje čim boljših pogojev bivanja, elektro stroko za različen instalacije potrebne za življenje, ……. 

Partnerji pri izvajanju »Šole prenove« bodo podpisali »Pismo o nameri o sodelovanju pri ozaveščanju o kvalitetni  prenovi in izvajanju aktivnosti za kvalitetno prenovo kulturne dediščine v Sloveniji«. Projekt je pripravljen celovito, kar dokazuje vključevanje vseh tistih /inštitucij in posameznikov/, ki delujejo na področju ozaveščanja in izobraževanja za varovanje in prenovo kulturne dediščine v  Sloveniji. Projekt je tudi vsebinsko zaokrožen, ker je vsak izobraževalni modul svoja vsebinsko zaokrožena celota.

 

PROGRAM ŠOLE PRENOVE

Šola prenove je sklop delavnic, ki obravnavajo tematiko tradicionalnih gradbenih del.

Ciljna skupina:

dijaki, študentje, učitelji, konservatorji, restavratorji, načrtovalci in izvajalci gradbenih del, lokalnim skupnostim, zainteresirana javnost, pa tudi in predvsem lastniki objektov kulturne dediščine.

Namen projekta:

Šola prenove je namenjena načrtovalcem, kot tudi tistim, ki že delajo na področju gradbeništva in lastnikom oziroma uporabnikom stavb, ki se srečujejo z vzdrževalnimi ali obnovitvenimi deli na svojih nepremičninah.

Poznavanje lastnosti tradicionalnih gradiv in tradicionalnih tehnologij gradnje je potrebno za izvajanje sanacijskih del na stavbah arhitekturne dediščine. Kot tudi za morebitna preoblikovanja in dopolnjevanja, ki so v skladu s sodobnimi zahtevami  pogosto potrebna statična utrditev, zaščita pred vlago in tako dalje). 

Razumevanje tehnologij tradicionalne gradnje je potrebno tudi deležnikom, ki odločajo o posegih na stavbah, kot so: projektanti, zaposleni na zavodih in upravnih enotah ter župani. 

Služi tudi dijakom in študentom ter učiteljem gradbenih šol na vseh ravneh pri njihovem strokovnem izpopolnjevanju.

Predvsem pa je šola prenove namenjena izvajalcem gradbenih, sanacijskih in vzdrževalnih del na poti h trajnostni gradnji, h kateri nas zavezujejo številne evropske direktive in ne nazadnje odgovornost do grajenega in naravnega okolja.

Raziskovanje delovanja gradbene fizike na starih objektih nam lahko odpira poti pri reševanju težav, ki se pojavljajo pri novogradnjah (pogosto je problematična že izbira lokacije na poplavnem ali plazovitem območju).

Uporaba lokalnih gradiv pripomore h skupni energetski učinkovitosti zgradbe. Ozaveščanje zainteresirane javnosti o upravičenosti, ekonomičnosti in smiselnosti ohranjanja obstoječega stavbnega fonda, bi lahko ohranilo večino zapuščenih stavb na podeželju in v mestih in s tem prispevalo h gospodarni, smiselni  in odgovorni rabi prostora.

Udeleženci bodo prejeli potrdilo o udeležbi, če bodo na koncu opravili še preizkus znanja, pa lahko potrdilo priložijo v mapo dokazilom za priznavanje NPK.

Izobraževanje je sestavljeno iz:

  • 10 ur teoretičnega dela, ki bo potekal na Fakulteti za arhitekturo in
  • 30-40 ur ur praktičnega dela, ki bo potekal v delavnicah na Srednji gradbeni, geodetski in okoljevarstveni šoli, Ljubljana

in na terenu, v mestih članicah Združenja zgodovinskih mest Slovenije 

Vsa izobraževanja bodo potekala vodstvom izkušenih mentorjev

Izvajanje bo prilagojeno  predznanju udeležencev

 

Cilj projekta:

Splošno ozaveščanje  in strokovno usmerjeno izobraževanje, brez katerega kakovostno varstvo nepremične kulturne dediščine praktično ni mogoče. 

  • Ohraniti tradicionalna znanja v zvezi s pridobivanjem, obdelavo, vgraditvijo in zaščito lokalnih tradicionalnih gradiv.
  • Ozavestiti javnost o pomenu ohranjanja obstoječega stavbnega fonda.
  • Ozavestiti javnost o pomenu gospodarne rabe lokalnih naravnih gradiv in ugodnih posledicah take rabe za okolje.
  • Ozavestiti javnost o kvalitetah in vrednotah grajenega okolja.
  • Proslaviti primere dobre prakse.
  • Povezati različne institucije in posameznike, ki delujejo na področju varovanja in ohranjanja kulturne dediščine s potencialnimi naročniki in izvajalci del na objektih arhitekturne dediščine.
  • Izvajati permanentne cikluse delavnic za pridobivanje veščin obdelave tradicionalnih gradiv in izdelave gradbenih proizvodov.
  • Ohraniti veščine uporabe tradicionalnih orodij tam, kjer je to smiselno.
  • Osnovati register izvajalcev tradicionalne gradnje.
  • Izdelati primerjavo stroškov med sanacijo obstoječe zgradbe in adekvatno novogradnjo.
  • Izobraževati odločevalce, lastnike in izvajalce o možnostih kakovostne rabe obstoječega stavbnega fonda.
  • Izobraževati odločevalce, lastnike in izvajalce o optimalnih posegih na objektih arhitekturne dediščine.
  • Usposobiti člane komisij za potrjevanje NPK na področju varovanja in obnove kulturne dediščine.
  • Dopolniti modularno mrežo teoretično praktičnih delavnic, ki bi udeležencem v kombinaciji s potrjevanjem neformalno pridobljenih znanj omogočala potrditev NPK.

 

Dr. Živa Deu

Mateja Hafner Dolenc

Maja Štembal Capuder